Kaj me muči?
Začelo se je v sredo, začutil se da se bo nekaj napačnega zgodilo, da je bilo prelepo da bi bilo res. In res je bilo. V petek ko sem se odpravil na obisk k dragi prijateljici v dom starejših občanov, sem izvedel da je preminula. Težave so se ji pa začele pojavljati točno v sredo, ko sem tisto začutil. Njeno smrt ne jemljem kot nekaj slabega, ampak kot nekaj kar se je pač zgodilo in je ona zdaj na lepšem in boljšem kot je bila. Tako si je želela in prosila. Toliko kolikor je ona slabih stvari v svojem življenju preživela in doživela si ne zasluži nič drugega, kot hitri konec.
Pogrešal jo pa seveda bom. Znala je dobro poslušat in med nama je steklo ogromno debat, katerih si bom še dolgo časa zapomnil in hranil. Za žalovanje sem se odločil, da ga ne bom zatiral in da ga bom pustil, da steče po naravni poti. Tako nekako kot en mozolj. Na žalost sem imel že dovolj izkušenj z smrtjo bližnjih, da to vem iz prve roke.
Sedaj, dober teden po njeni smrti, ko sem že vsa izrazita čustva žalovanja dal skozi, sem začelo tisto ta dolgo depresivno žalovanje. Tisto k ga ne znaš točno opisat ali pa povedat. Mogoče bi mi pomagalo če bi se mogoče s kom o tem pogovoril, vendar tudi hkrati mislim, da bi mi redko kdo pristopit in prisluhnit. Za te zadeve so najboljši prijatelji ali pa da si stvar zapišeš tako, kakor jo sedaj zapisujem. Čustva je treba dati čim prej iz sebe. Zadeve ti lahko drugače zelo zatežijo.
Druga zadeva ki me pa tudi muči je pa ne vem če je povezana s prejšnjo je pa to da se mi zdijo vsi dnevi isti, vse rutine iste, vsi ljudje isti. Da se v glavnem nič novega ne dogaja in da je vse postaja rutina, katero sem se že naveličal. Nočem zaradi te rutine ostati na istem mestu. Ni mi to fajn.
Včasih sem se sam sebi smilil, da bi s tem pridobil pozornost. Z leti sem ugotovil, da je to večinoma brezzvezna zadeva in da je nerazčiščene zadeve fino imet pri sebi najprej razčiščene ali pa sploh ne govorit o njih. Take stvari se zadržijo zase. Mogoče jih kdaj komu pojasnim, da izvem kakšen nasvet, ki bi mi pomagal. Večinoma sem pa že zadosti zadev čez da si znam sam pomagat. Problem pa je znal ratati v volji. Ta pa zna strašno nihat, nekako pogojeno z mojim egotom. Ko ga nimam, nimam niti volje da bi si pomagal in obratno.
Zadnjič se mi je to zgodilo. Kaj pa narediti ob tem? Mogoče je najboljša ideja, da zadeve enostavno ignoriram in pustim da gredo čez ene, kot da nebi bilo nič. Za tako ignoranco je pa potrebna precej dobra volja, ko me ne zmoti vsaka malenkost. Če se mi pa slučajno to začne dogajat, se pa pričnejo destruktivni ego dogodki dogajat kot domino efekt. Takrat je najbolje čim prej skliznit nekam na samoto, ter si dati na uho eno glasbo ki pomeri, ali pa delat nekaj samega kar bi me lahko pomirilo.
Druga taktika, ki mi pa tudi ne uspeva kaj dosti je pa ta, da mi vse prekipi in da začnem kot bik rinit v steno. Ob tem seveda, tvegam da bom deloval kot masivni idiot, kar mi je pa v tistem trenutku vse eno, ker itak mislim, da me imajo vsi za idiota.
Skratka, te taktike se znajo spreminjat glede na okolico in voljo. Najbolj važno mi je pa vedeti, da ne glede kaj se bo zgodilo, bom imel dovolj volje in trme, da se bom prebil še čez tako strašni egotrip, ki si ga lahko zamislim.
PS: to se dogajo par tednov nazaj.
