O tem da ne

21.12.2011

Razmišljam naglas.

Problem, ki se mi zdi da je v med ljudmi  je bil ta da sam fizični stik prevlada in zatlači naš čustveni del. To ni dober. Čustva so pri dolgoročnem odnosu zelo pomebna, da imaš zadeve razčišene kadarkoli v vezi. Fizični stik nas samo odvede od tega. Pri njemu začnejo prevladevati naši nagoni, ki jih imamo v sebi in te so lahko zelo močni. Tako močni, da nas zvedejo in zamaskiranjo naše čustvene probleme. Kaj je lažje? Kuševanje ali priti do dna problemu.

Kuševanje seveda. Pogovori o problemih so ponavadi zapeletena in težka zadeva. Ljudje smo pa ponavadi v božjo materno zaprti ljudje, ki bi najraje pustili svoje probleme zakopane nekje eni luknji. Probleme je treba reševat. Sam sem šel že čez nekaj problemov, v katerih dostikrat nisem prišel do konca, ker ali sam ali pa ljudje niso hoteli ali mogli biti iskreni do mene ali do samega sebe. Sam sem se tega problema zavedal in delam na njemu tako, da poskušam biti do sebe čim bolj iskren in čim manj zatirati svoja čustva. Zatiranje čustev privede samo do večjih čustev ob njihovem izbruhu. Poiskati resnico v samem sebi je težko, v drugem pa še bolj, zato raje vržejo raje malo zemlje na svoje probleme in se prepustijo svojim nagonom.

Sam bi se rad izognil fizičnim stikom v začetku razmerja. Zato da ne zamegleijo ali zamaskairanjo mojih ali njenih problemov.

To bi bilo za probat.

  • Share/Bookmark

Motivacija

11.08.2011
Enkrat me je v življenju zdramilo in začel sem si postavljat pravila in cilje, ki bi jih rad dosegel oziroma se jih držal. Dobil sem občutek, da sem si jih postavil dokaj nizko. V praksi so ta pravila kar dobro prijela, čeprav sem kdaj imel občutek da se jih malo težje držim, včasih pa da pa prelahko. Ko se mi je zgodilo, da sem nad njimi zamislil, sem jih začel popravljat. Večinoma sem si jih dvignil.
Moji pomisliki so pa prihajali iz tega da se dosti primerjam z drugimi. Hotel sem biti najboljši. Tako sem doskrat prišel v situacijo da sem ljubosumen, ker sam ne morem biti tako dober. Strmel sem k najboljšemu čeprav sem vedel da nisem narejen za najboljše.

Tako nekako je z mojo motivacijo.

  • Share/Bookmark

Muči me

27.03.2011

Kaj me muči?

Začelo se je v sredo, začutil se da se bo nekaj napačnega zgodilo, da je bilo prelepo da bi bilo res. In res je bilo. V petek ko sem se odpravil na obisk k dragi prijateljici v dom starejših občanov, sem izvedel da je preminula. Težave so se ji pa začele pojavljati točno v sredo, ko sem tisto začutil. Njeno smrt ne jemljem kot nekaj slabega, ampak  kot nekaj kar se je pač zgodilo in je ona zdaj na lepšem in boljšem kot je bila. Tako si je želela in prosila. Toliko kolikor je ona slabih stvari v svojem življenju preživela in doživela si ne zasluži nič drugega, kot hitri konec.

Pogrešal jo pa seveda bom. Znala je dobro poslušat in med nama je steklo ogromno debat, katerih si bom še dolgo časa zapomnil in hranil. Za žalovanje sem se odločil, da ga ne bom zatiral in da ga bom pustil, da steče po naravni poti. Tako nekako kot en mozolj. Na žalost sem imel že dovolj izkušenj z smrtjo bližnjih, da to vem iz prve roke.

Sedaj, dober teden po njeni smrti, ko sem že vsa izrazita čustva žalovanja dal skozi, sem začelo tisto ta dolgo depresivno žalovanje. Tisto k ga ne znaš točno opisat ali pa povedat. Mogoče bi mi pomagalo če bi se mogoče s kom o tem pogovoril, vendar tudi hkrati mislim, da bi mi redko kdo pristopit in prisluhnit. Za te zadeve so najboljši prijatelji ali pa da si stvar zapišeš tako, kakor jo sedaj zapisujem. Čustva je treba dati čim prej iz sebe. Zadeve ti lahko drugače zelo zatežijo.

Druga zadeva ki me pa tudi muči je pa ne vem če je povezana s prejšnjo je pa to da se mi zdijo vsi dnevi isti, vse rutine iste, vsi ljudje isti. Da se v glavnem nič novega ne dogaja in da je vse postaja rutina, katero sem se že naveličal. Nočem zaradi te rutine ostati na istem mestu. Ni mi to fajn.

Včasih sem se sam sebi smilil, da bi s tem pridobil pozornost. Z leti sem ugotovil, da je to večinoma brezzvezna zadeva in da je nerazčiščene zadeve fino imet pri sebi najprej razčiščene ali pa sploh ne govorit o njih. Take stvari se zadržijo zase. Mogoče jih kdaj komu pojasnim, da izvem kakšen nasvet, ki bi mi pomagal. Večinoma sem pa že zadosti zadev čez da si znam sam pomagat. Problem pa je znal ratati v volji. Ta pa zna strašno nihat, nekako pogojeno z mojim egotom. Ko ga nimam, nimam niti volje da bi si pomagal in obratno.

Zadnjič se mi je to zgodilo. Kaj pa narediti ob tem? Mogoče je najboljša ideja, da zadeve enostavno ignoriram in pustim da gredo čez ene, kot da nebi bilo nič. Za tako ignoranco je pa potrebna precej dobra volja, ko me ne zmoti vsaka malenkost. Če se mi pa slučajno to začne dogajat, se pa pričnejo destruktivni ego dogodki dogajat kot domino efekt. Takrat je najbolje čim prej skliznit nekam na samoto, ter si dati na uho eno glasbo ki pomeri, ali pa delat nekaj samega kar bi me lahko pomirilo.

Druga taktika, ki mi pa tudi ne uspeva kaj dosti je pa ta, da mi vse prekipi in da začnem kot bik rinit v steno. Ob tem seveda, tvegam da bom deloval kot masivni idiot, kar mi je pa v tistem trenutku vse eno, ker itak mislim, da me imajo vsi za idiota.

Skratka, te taktike se znajo spreminjat glede na okolico in voljo. Najbolj važno mi je pa vedeti, da ne glede kaj se bo zgodilo, bom imel dovolj volje in trme, da se bom prebil še čez tako strašni egotrip, ki si ga lahko zamislim.

PS: to se dogajo par tednov nazaj.

  • Share/Bookmark

Razmerja ali nekaj

7.02.2011

Na živce mi gredo, še posebej ta bolj intimna. Ne razumem jih. Enostavno očitno preveč logično in racionalno razmišljam, da bi se prepustil svojim trenutnim čustvom in se prepustil ženski da me osvoji.

Očitno sem bolj zahteven glede tega koliko čustev rabim, da me privlači neka oseba. Lahko bi se reklo da sem bolj izbirčen ali pa da iščem nekaj kar ne bom našel.

Ampak smešno mi je, ker ne vem kaj iščem oziroma sploh ne vem če kaj iščem. Bolj ko opazujem razmerja manj se mi zdi da spadam v njih. Enostavno sem si sezidal neko čustveno steno, ki se mi vedno prikaže ko se neki osebi malo bolj približam. Da mi neugoden občutek, tak občutek kot da sem v kaki neprijetni situaciji. Mogoče tudi sem in je to samo moj občutek, ki mi pravi da naj se ne začnem  preveč vezat, ker globoko v sebi vem da to ni to.

Po eni strani se pa zelo preveč obremenjujem s tem in si delam verjetno težave, kjer jih ni. Ampak verjamem, da ima vsak od nas tak občutek nekje v sebi, a ga ima vsak na neki drugačni globini. Tisti ki imajo bolj plitki občutek, so po moji teoriji bolj podvrženi k kratkim “one night standom”(katerih mimogrede ne odobravam). Tisti, ki imajo ta občutek na neki normalni globini imajo celo ene par normalnih razmerji. Tisti, ki imamo pa zelo izrazit prej opisani zid, so nekje na eni čudni osamljeni veji, kjer redko kdaj prileti kaka ptička, pa še tista ki prileti je neka mutacija.

Zanimivo, v svoji butari sem si ta razmerja dal oz. sestavil v neko čudno drevo. Po tem drevesu pa ni težko priti gor ali dol. Bolj ko razmišljaš o teh razmerjih, bolj lezeš proti osamljeni veji in manj boš užival. In manj ko boš razmišljal, bolje ti bo in bolj boš užival.

Torej top tip dneva. Ne razmišljaj in boš vesel.

Ampak! Kar se razmišljanja tiče, jaz nebi moral bit vesel, če nebi razmišljal. Enostavno bi se počutil preveč plitvega, da premalo dosegam, da mi nekaj manjka.

Uživam v tem, uživam v tem da situacije vidim in začnem o njih razmišljat, ker upam, da sem bom iz njih kaj naučil in se kaj novega spomnil, česa novega domislil, ali pa prišel do nekega novega spoznanja.

Zaradi teh zadev sem rajši sam, ker se mi zdi da se bolj dopolnjujem.

Fino mi to moje trenutno razmišljanje dat ven iz sebe. Počutim se 3,9 kile lažji.

  • Share/Bookmark

Pogled nazaj na 2010

31.12.2010

Na zadnji dan tega leta se bom obrnil nazaj in pogledal meni pomembne zadeve, ki so se mi pripetile.

Eden iz med mojih največjih osebnih uspehov je bil zelo uspešen zaključek z izpit za ta študijski program. Čakata me torej samo še poročilo o praksi in potem diploma, za katero imam pa tudi že temo. Tako rekoč sem na ciljni  ravnini. Na to sem res sam nase ponosen.

Drugi iz med mojih večjih uspehov je tudi ta da sem začel svojo poklicno kariero, pri kateri upam da bom bil uspešen in pridobil veliko znanja.

Tretji iz med mojih večjih uspehov je začetek mojega plesanja. Vsak teden se z veseljem spravim plesat in družit s svojimi prijatelji. To je definitivno vrhunec mojega družabnega življenja v letu 2010.

Četrti iz med mojih uspehov je ljubezen do kolesarjenja. Med kolesarjenjem sem našel ogromno skritih kotičkov naše prelepe Slovenije in Hrvaške Istre. Med kolesarjenjem sem našel tisti čas zase, ki ga vsak rabi, vmes pa tudi poskrbel za kondicijo.

Peti iz med uspehov so tudi dolge noči preživete ob kartanju pokra s prijatelji in pogovorov, ki so se dogajali vmes.

To so bile moje svetle točke leta 2010.

Slabih je bilo pa k sreči malo. Ena iz med njih je bila tudi smrt moje dolgoletne prijateljice, psice Miše. Tolažim se s tem, da smo ji dali še 12 let življenja in da ji v življenju z nami ni bilo slabo.

Torej, če pogledam nazaj na leto 2010, lahko le rečem, da je bilo to zelo dobro leto zame.

Upam, da bo leto 2011 še boljše!

Srečno 2011!

  • Share/Bookmark